podcasts

Ivica Kostelić: Treniral sem trikrat več kot drugi!

Ivica občuduje hribe in planine in to je razlog, da je (postal) smučar. Kot profesionalni smučarsicer tekmuješ proti času na progi, ampak on ni zaradi tega šel v smučanje. Meni, da smo danes izgubili en del tega, kar je smučanje imelo pred npr 100 leti. Človek in narava, človek proti nečemu večjemu, mogočnejšemu. Človek protu hribu.

Zaradi tega ga vleče freeride smučanje, kjer je to še vedno cilj. Sam si izbereš linijo in sam najdeš pot dol iz hriba. “Sam si zaslužiš svoje zavoje”.

Enkrat so merili srčni utrip Kosteliča med smukom v Kutzbelu. Pred štartom je imel utrip 160. Po prvih 15 sekundah je utrip narastel čez 190, in ostane do cilja tam okoli. To je zaradi tega, ker tvoji možgani mislijo, da si v življenski nevarnosti. Zaradi tega si kot smučar na koncu sezone tako utrujen, ker tvoje telo tolikokrat misli da si v življenski nevarnosti.

Kako je Ivici uspelo ohranjat konstantno formo skozi leta.

Kako je lahko imel tako dolg vrhunec kariere, poln zmag in uspehov.

Ivica začne s tem, da se moraš že kot otrok naučiti, da je delo povezano z rezultati. Če hočeš biti najboljši v nekem športu je to zelo veliko dela. Šele ko vložiš veliko dela lahko razmišljaš o tem, da boš najboljši v športu.

Ivico je oče že kot otroka naučil, da je delo = rezultati. Ivica je v to verjel, je kupil to idejo. Ivico je oče prevzel kot trener ko je bil star 10 let, in od takrat naprej so imeli mantro, da kdor bo več treniral, ta bo najboljši.

Ivici se je to zdelo zelo logično.

To je neka filozofija, ki je zelo logična, in ne moraš veliko falit. Ti predstavlja neko bazo. Resnica je, da seveda ne gre samo za delo, ampak tudi iskanje neke izpopolnitve, ugodja in popolnosti. Moraš uživati v tem kar delaš, tudi če je trdo in težko delo. Moraš dobro trenirat, ne brez glave.

Ivica je bil na prehodu iz mladinskega v člansko smučanje veliko poškodovan in je praktično preležal 2 leti. A on je verjel, da vse delo, ki ga ja vložil, ne bo šlo brez rezultata.

V športu je najtežje zmagati. Zmaga se razkrije redkim. Resnica je, da trening kot trening ne garantira, da boš zmagovalec. Lahko si najmočnejši in najhitrejši, najbolj talentiran, a ti to ne garantira zmage.

Vprašanje je, ali je to stvar genetike, ali je to stvar dela?

V filozofiji Ivičinega očeta, je bila to stvar dela.

Seveda imaš momente, ko se nekdo rodi kot rojeni šampion. Ivica pravi, da je bila Janica (njegova sestra) rojeni šampion in bi zmagala v kateremkoli športu. Ampak tudi ona je kupila očetovo idejo da se zmaga rodi z delom. Ona je lahko dokaz, kaj je, ko se delo zloži s talentom.

Vsak človek si lahko zada cilj. Vsak cilj je legitimen. Lahko si zadaš cilj, da se boš imel dobro v športu in da boš imel veliko frendov preko tega, lahko pa si zadaš za cilj, da boš najboljši na svetu.

Tvoje akcije morajo potem slediti tvojemu cilju. Kaj ti lahko narediš ekstra, da boš boljši od ostalih z istim ciljem. Če narediš isto, potem ne boš nikoli boljši. To je sigurno.

V športu imaš samo mogoče in sigurno ne.

Nič te ne garantira da boš zmagal, ampak sigurno ne boš zmagal če ne narediš ekstra.

Ivica je povedal eno zanimivost, da je šel čez stare trening dnevnike, saj je njegov oče zapisaoval vse treninge ki so jih oni kot otroci opravili. In da so številke neverjetno, da kej takega na bi danes verjel, če ne bi prebral, saj so trenirali trikrat več od konkurence.

Rezultat more priti, ti veš da treniraš trikrat več, ni mogoče da ne pride. Ker so številke prevelike.

Zmagovalne mentalitete ne moreš prenesti na nekoga drugega z besedo. Do tega lahko ti prideš kot oseba samo z izkušnjo. Verbalizem nam lahko pomaga, ko smo že na visoki ravni.

Ko je Ivica že smučal, je njegov oče šel na ogled treninga reprezentance. Po ogledu je zapisal v svoj dnevnik “Ili sam ja tako lud, ili so oni tulko pametni, ali ovo trening nije”.

Fak, zadnje čase se full ukvarjam in razmišljam o pretvarjanju, o neavtetičnosti, fejkanju, performativu, in Ivica ko je razlagal o teh hribih in naravi mi je kapnilo, kaj je obratno od tega

Kot športnik si vedno odvisen od ciljev. In Ivici je vedno lažje, kadar rabi trenirat za nek cilj. Da imaš strukturiran trening, ki je nečemu namenjen.

Dve modrosti Ivičinega očeta:

Ni mladosti in starosti, obstaja samo strast do življenja

Človek je star kolikor je fizično močen, in zato nekateri ljudje niso bili nikoli mladi.

Komotar je vprašal Ivico, če bo to predal naprej svojim otrokom, kakor je njegov oče predal ivici.

In Ivica je dejal, da je essence izkušnje to, da jo predaš.

lJUDJE, ki delijo isto strast, radi delijo tudi izkušnje.

Edino delo daje rezultat.